Člani naše lovske družine so že leta 1969 izbrali divjega petelina za simbol na družinskem praporu. Prav je, da temu lepotcu, ki izginja iz naših gozdov posvetimo nekaj pozornosti. Lovska zveza Slovenije  je divjega petelina z namenom ohranitve zaščitila  leta 1984, posamezne lovske družine pa so to storile že prej vendar upadanja številčnosti samo s tem ukrepom ni bilo možno več preprečiti.

Divji petelin imenovan tudi veliki petelin je s svojo težo  do 5kg in dolžino do  približno 100cm (podatki so različni) naša največja gozdna kura.

Če pogledamo divjega petelina bolj pozorno vidimo, da ima črno glavo z močnim zakrivljenim  kljunom. Pod njim ima šop daljših peres imenovanih tudi brada. Nad očmi ima divji petelin podolžno rdečo izboklino sestavljeno iz kožnatih resic imenovano roža. Ta je še posebno opazna v času rastitve (parjenja). Vrat ima porasel s perjem, ki ima črne in bele pikice. Na prsnem delu je perje kovinsko zelene barve, spodnji del oprsja pa pokriva črno -  belo  perje. Repna peresa so črna z belimi lisami različnih oblik in velikosti. Običajno je v repu 16 do 20 peres. S pozornim opazovanjem belih lis na repu lahko ločimo posamezne osebke med seboj. Tudi v našem primeru je tako.

 

 

Peruti so z zunanje strani obarvane temno rjavo. V predelu zgibnega dela peruti ima divji petelin belo liso imenovano tudi okence. Noge so zelo močne in skupaj z močnimi kremplji primerne za brskanje po tleh. Podrepno perje je črno z belimi vrhovi.

 

 

Divji petelin se najraje se zadržuje v starih mešanih gozdovih, ki na jasah in posekah omogočajo rast plodonosnega in drugega rastlinja. V njegovo prehrano spadajo predvsem plodovi borovnic, malin, brusnic, vršički listavcev in iglavcev, popki in razne žuželke.

 

V neokrnjenem okolju kjer kokoši divjega petelina lahko gnezdijo tudi pod zaščito podrtih debel so še možnosti za njegovo preživetje.

Za vse gozdne kure je značilno, da težko prenašajo spremembe v svojem življenjskem okolju. Ponavadi taka okolja zapustijo in rastišča začnejo samevati. Tudi v našem lovišču več ali manj samevajo vsa štiri rastišča. Zato je ohranitev naravnega okolja velika naloga človeka.

Največji sovražnik divjega petelina je prav človek s svojimi pogosto nerazumnimi aktivnostmi na področju gospodarjenja z gozdovi, turizma, pohlepa po gozdnih sadežih, vožnje z motornimi vozili v vsak predel gozda,  itd.