Lovska družina Stol Žirovnica

Divji petelin

Opis
Divji petelin je naša največja gozdna kura. Samec divjega petelina je velik 86 - 105 cm, samica pa med 60 in 67 cm. Za vrsto je značilen spolni dimorfizem - samec se po velikosti in obarvanosti razlikuje od samice. Samec -petelin je temno kovinske barve, peruti pa so temno rjave z belim okencem v vzgibu. Rep je pahljačast (16 - 20 peres), kljun je rumeno sive barve, oči so temne, nad njimi pa ima živo rdeče obarvano kožno gubo - rožo, ki je še posebej intenzivne barve v času parjenja. Samica - kokoš je rjavo grahasta, po prsih bolj rdečkasto rjava, kožna guba na očmi pa je manj izrazita in bolj blede barve. Noge divjega petelina imajo štiri prste s temnimi kremplji, so močne in operjene do prstnih sklepov. Teža odraslega divjega petelina - samca se giblje med 2.500 g in 6.000 g, samice pa med 1.500 g in 2.200 g.

Življenje
Divji petelin -samec je v času razmnoževanja (rastitve) teritorialna žival, medtem ko ima kokoš svoj teritorij zlasti v času vodenja in vzrejanja mladičev - kebčkov. Razmnoževanje divjega petelina se prične, odvisno od vremenskih razmer in nadmorske višine, nekako konec marca in traja približno do sredine maja. Tedaj se petelini in kokoši zberejo na mestih, ki jih imenujemo rastišča. Med samci prihaja do medsebojnih bojev, kar privede do rangiranja in do tega, da praviloma samo najmočnejši petelin na rastišču oplodi kokoši. V času rastitve se petelin značilno oglaša, s čimer označuje svoj teritorij in vabi kokoši. To petje lahko razdelimo v štiri faze: klepanje, drobljenje, glavni udarec in brušenje. Posebej zanimivo je, da je sicer izredno previdni in čuječi divji petelin v času brušenja bistveno manj pazljiv (sluh in vid). Rastitev poteka v zgodnjem jutru. Po paritvi, nekako sredi maja in v začetku junija znese kokoš 6 - 12 jajc v preprosto gnezdo na tleh. Jajca so svetlo rjave barve z drobnimi temno rjavimi lisami. Kokoš vali 26 - 30 dni. V prvih dneh po izvalitvi so kebčki izredno občutljivi na hladno in vlažno vreme, zato lahko v takih razmerah propadejo cela legla. V tem času se kebčki prehranjujejo skoraj izključno s hrano živalskega izvora, ki je bogata z beljakovinami, kar omogoča hitro rast. Kasneje delež rastlinske hrane narašča. Odrasli divji petelini se prehranjujejo v poletnem in jesenskem času z žuželkami, različnim jagodičjem in semeni, v zimskem času pa so glavna hrana iglice in luske popkov iglavcev, kasneje spomladi pa popki in poganjki tako iglavcev kot listavcev. Značilen pojav v populaciji divjega petelina je tudi pojav tki. norih petelinov, to je posameznih osebkov, ki ne kažejo nobenega prirojenega strahu pred ljudmi. Natančen vzrok temu pojavu ni znan, domnevajo pa, da gre za hormonske motnje.

Življenjski prostor
Je značilen prebivalec starih, raznodobnih in presvetljenih mešanih gozdov, v katerih je mir in dovolj pritalnega rastlinja, zlasti jagodičja. Izredno pomemben je čim daljši notranji gozdni rob, torej rob med različnimi razvojnimi fazami gozda.

Razširjenost v Sloveniji
Divji petelin je nekdaj poseljeval večino Slovenije, izjema so bili samo nižinski deli vzhodne Slovenije in večji del Primorske. Divji petelin se v Sloveniji nahaja na skrajnem južnem robu vrstne naravne razširjenosti, zato se verjetno tudi zaradi učinka tople grede in globalnega segrevanja ozračja njegova številčnost pri nas zmanjšuje. Danes je najpogostejši v sredogorju, nekje med 800 in 1600 m nadmorske višine. Glavna območja njegove razširjenosti v Sloveniji so pogorja Jelovice, Pokljuke, Mežaklje, Smrekovca in zgornje Mežiške doline, Škofjeloškega hribovja, Kamniško-Savinjskih Alp, Karavank… Najbolj ogrožena pa so robna območja (Idrijsko, Snežnik, Kočevsko, Pohorje, Zasavje, Polhograjski Dolomiti, Trnovski gozd in Nanos…).

Razširjenost
Glavnina razširjenosti divjega petelina je v severnih deželah, Skandinaviji in Rusiji, pribaltskih državah… Na vzhodu v Aziji sega naravni areal razširjenosti do Bajkalskega jezera in reke Lene, na jugu do Balkana, na zahodu pa do ostankov v Pirenejih in v Škotskem višavju. Poznamo številne podvrste ali geografske rase divjega petelina.

Ogroženost
Divji petelin spada v srednji Evropi in tudi pri nas med ogrožene živalske vrste, saj se njegova številčnost neprestano zmanjšuje, medtem ko številčnost divjih petelinov v osrednjem življenjskem prostoru (Skandinavija, Rusija) ne upada temveč niha v naravnih ciklih. Kljub popolni zaščiti divjega petelina v Sloveniji, ki traja že skoraj 20 let, se je samo v zadnjih 15 letih delež aktivnih rastišč divjega petelina v Sloveniji zmanjšal še za 31 %. Vzroki za tako stanje so kompleksni, od zmanjševanja deleža starih ohranjenih raznodobnih gozdov preko vsesplošne vznemirjenosti v naših gozdovih zaradi turizma, rekreacije in drugih aktivnosti, naraščanja številčnosti malih plenilcev (lisica, kuna belica) do globalnega segrevanja ozračja in kislega dežja.